Iz zgodovine albanskega naroda

Sirjenje zeleza na Balkanu je prispevalo k nadaljnjemu razvoju kmetijstva, ki je tu nastalo v obdobju neolitika; v prvi polovici prvega tisocletja se je kmetijstvo S Plugi zacelo siroko siriti. Izboljsanje orodij je prispevalo k razvoju obrti – orozja, kovastva, stekla, loncarstva; vendar je loncarstvo dolgo ostalo surovo in primitivno, saj loncarsko kolo v teh drzavah se ni bilo uporabljeno.

V prvi polovici prvega tisocletja pred nasim stetjem so bile opazne spremembe v druzbeni strukturi lokalnih Ilirskih in Trakijskih plemen. Naselja tega obdobja so bila sestavljena iz vasi in majhnih utrdb, ki so se nahajale na visinah, ki so prevladovale na tem obmocju. Izkopavanja teh utrdb razkrivajo, kot ze omenjeno, stevilne kovinske izdelke, vkljucno z nakitom iz zlata in srebra, pa tudi vzorce visokokakovostne keramike. Izkopavanja vasi dajejo zelo malo kovinskih izdelkov; nakita skoraj ni; keramika je primitivna in se skoraj ne razlikuje od tistih, ki so jih proizvedli v neolitiku. Ocitno je v utrdbah zivelo plemensko plemstvo, v vaseh pa navadni clani skupnosti. To kaze na daljnosezen proces lastninske in druzbene razslojenosti med balkanskimi plemeni. Dejstvo locitve plemenskega plemstva, ki se je ocitno zacelo v bronasti dobi, potrjuje tudi razliko v pripomockih, ki jih najdemo v bogatih in revnih pokopih. Toda postopna razgradnja primitivnega komunalnega sistema ni pripeljala do sredine prvega tisocletja pred nasim stetjem . k oblikovanju razredne druzbe na Balkanu (razen Grcije). Temu so se najbolj priblizala juznotraska plemena, ki so naselila ozemlje sodobne Bolgarije, kjer se je v V. Stoletju pred nasim stetjem zacelo oblikovanje drzav. Odnosi grskih kolonistov z lokalnimi plemeni, ki se niso preziveli primitivnih komunalnih odnosov, v tem casu dobijo velik pomen. Taksen je odnos Grkov s Trakijskimi plemeni na Balkanskem polotoku, z lokalnimi plemeni juzne Italije in Sicilije, s Kelti in Iberci, ki so v starih casih naseljevali sodobna ozemlja Francije in Spanije, s Skiti, kraji in drugi, plemena na obalah Crnega in Azovskega morja. Grki so vzpostavili mirne odnose s stevilnimi lokalnimi plemeni na podlagi trgovinske izmenjave, kar je kolonijam prineslo ogromne koristi, pogosti pa so bili tudi primeri vojaskih spopadov.

V 7.-3. stoletju pred nasim stetjem so Grki na ozemlju naselja Ilirov ustanovili stevilna trgovska in kmetijska naselja-kolonije. Nato se Halstatska skupnost razpade; oblikuje se keltsko-Trakijska latenska kultura, sovrazna Ilirom. Kelti zacnejo potiskati Ilire s severa, Grke pa z vzhoda. Kelti so Ilire deloma potisnili nazaj, deloma jih podvrgli asimilaciji. V 3.stoletju pr. n. st., ko so Iliri prisli v konflikt z Rimljani, so bili vecinoma v fazi razgradnje poganskega sistema. Nekateri ucenjaki menijo, da so sodobni Albanci potomci starodavnih Ilirov. Spomeniki Ilirske kulture so ohranjeni v Avstriji, Albaniji, Italiji, Makedoniji, Srbiji.

Obstaja moznost, da so se po selitvi iz Karpatov na Balkanski polotok Indoevropejci, ki pripadajo haplogrupi R1a, asimilirali z lokalnimi paleobalkanskimi plemeni haplogrupe I2a, kar je povzrocilo nastanek Trakijskih narodnosti (znanih iz pisnih virov) (v katerih prevladuje haplogrupa I2a z majhno primesjo haplogrupe R1a); hkrati se je na podlagi jezika osvajalcev, torej na indoevropski osnovi, oblikoval nov jezik, ki je absorbiral nekatere lokalne znacilnosti. Traki so nekateri raziskovalci pripisali haplogrupi R1b. Locimo 9 haplogrup sodobnih Albancev: E1b1b1 (M35), J2 (M172), R1 (M173), I (M170), G (m201), K (M9, KP), J1 (M267), H1 (M52), E (se1b1b1), kar kaze na njihov izjemno mesan izvor. Haplogrupa je skupina podobnih haplotipov, ki imajo skupnega prednika, ki ima mutacijo, ki jo podedujejo vsi potomci (obicajno en nukleotidni polimorfizem). Izraz "haplogrupa" se pogosto uporablja v populacijski genetiki in genetski genealogiji – znanosti, ki preucuje genetsko zgodovino clovestva, z uporabo studije haplogrup kromosoma (in-DNA), mitohondrijske DNA (mtDNA) in HAPLOGRUPE HCG. Genetski markerji I-DNA se prenasajo z I-kromosomom izkljucno po ocetovi liniji (to je od oceta do sinov), markerji mtDNA pa se prenasajo po materini liniji (od matere do vseh otrok). Tako so moski nosilci markerjev I-DNA in mtDNA, zenske pa le mtDNA. Haplotipi z avtosomnimi markerji so predstavljeni tako pri moskih kot pri zenskah.