Lo rika bariton-vok de Leonardo Wolovsky prokurir lo darka qal nesa nel "Requiem". La rol sar lo plu exijema intel qar, e il vidible godir lo sfido. La skalyo sir senpeka e ne sparir lo pasos vo so ar generale un bruska transiro in min perfa performos. La self-sekuremo sirvir as un solida bazo pol qartet.
("New York Herald Tribune", Paris, 6 mars 1965. ) 103
ANTONIO FRADELETTO: RMON 105
Mi ir lo canso d'i as profesor Venezye, yo dim seklo, Antonio Fradeletto
Et nam nokonat exe Italyo. E, uske Italye, exe Venezye, nur pokunos servar nok la soven.
Venezye, la nam nok venerat, e so no ye oblar k'il sir lo kreer e Palmer del fama Artos-Bianya, jat depdan un instituo de monda rison, ki adar nok, es eto posibla, al nokomparibla lustro d'et urbo unika mondye.
Fradeletto sir profesor, deputun, senator, ministro. Il sir surte lo plu gran itala orator de sa temp.
Dok no a et titlos mi venar uldi oje, mo al vir selfa, al vir admirenda k'il sir.
Fradeletto sir un trovul. Abandonat je sa naso al pordo del Ospital della Pieta, elevat pe zorgo del Publasist, l'infan rivelir sun un exepa talent. Infolge, van lo rimarkenda qalos del adolun atirir atenso on il, la patro ofrir le rikoni e l'elpi forfolgi la studos; mo l'infan, ofendat pluye qam onorat pe un gesto tan tardema, rifuzir fyere amba elpo e nam d'et patro sodene penta, prifande servi sa nam de trovul (venezyale 'Let Frat') e it ilustri nur pe sa meritos.
Eto no tardir. Apene exat da adol, il ja eblir lo publo pe sa konferensos pril defesta subjekos, firmande ete sa gran qalos d'orator.
Sun il axedir a tot onoros e toyuna il konir glor. La aktiveso faktir on tot domenos, e nil kauzo nobla le lir indiferenta. Mo il sir pretote, as la amik Riccardo Selvatico, poet e mayor, lo gran inamorat de sa lib Venezyo, po keo il sentir, nel ukocos de sa kor, un sarto senenda.
Inte lo sovenos d'et maestro nooblibla, mi servar lo d'un rentrado-diskorso, korse keo il ne dicir proxele eto: "Vu u ki nok intakta lo patri-mon de yuno-ideal, e dey kor vibrar po to bela e elevat, ve promu des nun resti fidela a vuself korse lo veo de va viv. Eto no iza, lo destin d'om sande, vey, degeneri da kompromado a kompromado. Mo il ki riusor se salvi konor plu tarde lo joy e lo fyereso de retrovi in sa kor sa yuneso".
Et vortos, pronuncat pel Maestro kon la bel vok posa e armona, gir rexe a ma kor e ye restir glifat po sem. Zi m'elpir in plul cirkonsos e kontribir certe me fi ami viv.
Oje, miself oldijat, mi adresar a ma lib Maestro un penso greda e emovat.
A. Alfandari. OPTIMISMO E PESIMISMO: RMON 105, 107
Semtempe lo spirtos cinika, negera de kel beleso e noaxedibla a proxamo mokir l'optimistos. Zi en fir sa kaprocef, as es zi vur se vengi de fakto ke zi vidar l'optimistos godi d'un ix ke ziself ni konor.
Zi eselar pleki eto dicande ke l'optimist sar un duma ki vidar beate viv sub un aspo iluda e ke belidyes il skopror l'absurdeso de viv, kador e se rompor lo kol.
Eh ben, tote lo kontra oxar.
Lo vera optimist no sar un beata noprevidema. Gre an il konar lo turpa-dos de viv, il plenlucide elgar un viv-art konstruifa. Il previdar lo mal e tralar ye pargi. Il endar sa idos nel joy in keo il sem vivir, ixa aminde sa proxun e spansinde ix um so.
Ko oxar akontre al cinika ? Etun of tala in kontredico kon sa intima natur, pe un duma konformismo kol med ki l'umar. Pe pav de sa,, kompa-nos", il raligar lo negeros e lo nilferos. Van il no endar pe suicidi — lo ki po il fonde lo plu logika — il deskadar idide e jar l'imago selfa de ladeso, gronande matinsere e kirande in obsheneso, van no in krim, un dispera rifugo.
Optimismo e pesimismo sar reale un opto, un elgo ke l'om far sape van il nok yuna. Et elgo decidar Foryentazo de la viv. Lo pesimist jar cinika e delera; l'optimist sar konstruifa e realar lo maxim d'ix po soself e po sa proxun.
Goethe dicir ke lo prim dov d'un om ver sa proxun sar si ixa.
Un korespondent ne ramemar ke les Eraklit lo mond sar tala ke lo mal shar ye koexisti kon ben. Il en dedukar ke lo pesimistos shar ye koexisti kol optimistos.
Es ete, nos barmu lo pov pesimistos, kondanat groni e sekreli vinagro.
E nosself siu joya, nos laboru — labor lo prim sorgo d'ix — e nos fiu lo ben. Elgande Lum e Joy, nos sor exe portado del klabos del qasheros ki se delektar in skuro e fango.
A. WALT WHITMAN: RMON 107